MOZAIK
DEDIŠČINE
Vodič po kulturni dediščini
Reškega prstana
Dobrodošli na Reki, v evropski prestolnici kulture leta 2020, edinstvenem mestu na meji med srednjo Evropo, Sredozemljem in Balkanom.
Čeprav obstaja že od ilirskih in rimskih časov, se je razvoj Reke, kot jo poznamo danes, začel pred nekaj več kot 300 leti z razvojem prostega pristanišča, pomorstva in industrije. Svoboda kozmopolitskega obmorskega mesta še danes določa identiteto mesta: odprto, večkulturno mesto, v katero z veseljem priplujejo ljudje in številne ideje.
Vse te zgodovinske determinante so ustvarile gosto tkano fizično podobo mesta – nenavadno mešanico sredozemske, avstrijske, madžarske in medvojne italijanske arhitekture ter sodobne arhitekture jugoslovanskega komunizma, stisnjene na ozko, gosto poseljeno obmorsko pobočje.
Če med sprehodom pomislite, da je mesto videti, kot da bi nekdo pomešal različne komplete LEGO kock, ne skrbite – niste prvi, ki bi pomislili na to!
NEVERJETNA REKA
Fiume Fantastika, kot so jo poimenovali v ikonični razstavi projekta evropske prestolnice kulture in ki je grda na lep način, je urbano okolje, katerega intenzivnost je vplivala na pionirsko pojavljanje prvih klubov, punka, hip hopa in tehna v tem delu Evrope.
Mesto svojo energijo deduje skozi mešanico narodov in jezikov, ki uživa v svoji omejenosti in pomanjkanju jasne identitete, torej v presežku mozaika različnih identitet.
Nekoč industrijska Reka je danes središče živahne urbane aglomeracije z 200.000 prebivalci, edinstvena kombinacija super urbanega in super ruralnega območja, ki se razteza od strnjenih nebotičnikov prek slikovitih mestec do samotnih zalivov in zasneženih vrhov – vse v pol ure vožnje z avtomobilom.
Arhitekturna, urbanistična, a tudi podnebna in naravna pestrost tukaj meji na nemogoče!
Prav zaradi takšne raznolikosti je naš Zaliv prostor edinstvenega in prepoznavnega načina življenja, razumevanja in spoštovanja različnosti. Sedanjost in prihodnost iščemo v izobraževanju, odprtosti za nove izkušnje in mednarodnih povezavah v kulturi in turizmu ter uživamo v nazivu najbolj liberalnega mesta na Hrvaškem in v nekdanji Jugoslaviji.
Reka je mesto, ki ga turizem še ni pokvaril – turisti tukaj živijo življenje skupaj z gostitelji, v istih lokalih, klubih, na istih ulicah in na istih plažah.
Nimamo turističnih getov in jih tudi nočemo imeti, smo mesto, ne destinacija in naši turisti so dobrodošli začasni someščani.
Uživajte v tem, dokler še lahko!
GLOBOKE KORENINE
Sodobnost se lažje gradi na globokih koreninah.
Sodobnost na Reki bi bila manj zanimiva, če ne bi imela protiuteži v fascinantnih globinah edinstvene dediščine, ki jo je mogoče najti v najbližji mestni okolici.
Kje začeti?
Svet je prepoznal dva pristna lokalna kulturna fenomena, saj sta uvrščena na prestižni Unescov seznam svetovne dediščine.
Daleč znani zvončarji so prepoznavne maske in zaščitni znak vseh lokalnih karnevalov, tudi osrednjega in največjega – reškega.
Toda prave poti zvončarjev so daleč stran od mesta, vijejo se po starih pastirskih stezah in gozdnih stranpoteh. Vsako leto po ustaljenem ciklu krepki možje, »okrašeni« s strašnimi maskami živalskih glav, ogromnimi težkimi zvonci in drugimi detajli, ki se razlikujejo od kraja do kraja severozahodnega predmestja, z oglušujočim hrupom odganjajo zimo in slavijo prihod tople, rodovitne pomladi.
Zgodba o njih in starodavnih magičnih obredih oživi v očarljivi Kući halubajskega zvončara (Hiši halubajskega zvončarja) – zanimivem kulturnem in družabnem središču, osrednjem mestu tega ponosa reške regije, Viškova, Kastva, Rukavca, Žejana in drugih zvončarskih krajev.
Po tonu podoben, oster, robat, a močno pristen in prvinski – to je zvok reške arhaične ljudske glasbe, ki se izvaja v tako imenovani »istrski lestvici«. To dvoglasno sozvočje, ki je prav tako pod Unescovo zaščito, je nemogoče ustvariti z »običajnimi instrumenti«, saj gre za strogo lokalno glasbo s sodobnimi tonskimi lestvicami in frekvencami neusklajene glasbe! Izvaja se bodisi s petjem bodisi z igranjem na različne instrumente, večinoma na doma ročno izdelanih lesenih pihalih.
Kot da ta glasba s svojo posebno disonanco prebudi neka starodavna čustva, ki jih običajni toni ne morejo vzbuditi. Včasih zabavna, včasih malo neprijetna, skoraj vedno pa kričeča in glasna je bila stalna spremljevalka vseh družabnih obredov, praznovanj, porok, rojstev in smrti. Danes jo varujemo kot unikatni svetovni fenomen in ščitimo pred morebitno pozabo.
Širša reška regija se ponaša z zapuščino dveh pomembnih dokumentov hrvaške pismenosti in običajnega prava. Baška plošča (Baščanska ploča) je najstarejši pisni spomenik v hrvaškem jeziku, napisan v glagolici okoli leta 1100. Našli so jo na otoku Krku leta 1851.
Na celini nasproti Krka, v Vinodolu, je dom Vinodolskega zakonika, najstarejšega celovitega zapisa običajnega prava v hrvaškem jeziku. Tako Krk kot Vinodol z reško urbano regijo povezuje ena najpomembnejših hrvaških plemiških družin – Frankopani.
Lahko rečemo, da zahodni del reške regije pripada zvončarjem, tisti vzhodni pa Frankopanom. Slavni plemiči, brez katerih si nacionalne zgodovine ni mogoče predstavljati, so med 12. in 17. stoletjem pustili bogat pečat kot knezi, bani, meceni, umetniki in politični revolucionarji v boju za narodno osamosvojitev.
Vrsta njihovih gradov od Grobnika preko Reke in Bakra doseže frankopansko pristanišče – Kraljevico in njihov dvorec, v katerem je danes glavno središče za obiskovalce velikega zapuščinskega projekta Putovima Frankopana (Po poteh Frankopanov).
PLUTI JE TREBA
Reka je mesto s sladkovodnim imenom in slanim, morskim značajem.
Rojena je bila iz morja in zrasla je na njegovih obalah kot eno največjih pristanišč na tem območju.
Njene obale pričajo o neštetih ladjah, ki so plule po svetovnih morjih in s seboj nosile ime svojega mesta daleč od doma.
Reka pa ni le mesto ob morju – je mesto, ki živi z morjem in od morja. Mnoge generacije so sprejele njegov ritem, razumele njegove spremembe in ga s spoštovanjem spremenile v zaveznika skozi življenje. Reka je s svojim močnim pristaniščem postala srce pomorskega prometa in trgovine, okoliška mesta pa so si zgradila lastno identiteto.
Bakar je postal dom ribiške skupnosti, v kateri mreže in ladje niso le orodje, temveč način življenja. Kraljevica postaja varuh tradicije ladjedelništva z gradnjo plovil, ki nosijo ponos in znanje svojih mojstrov. Kostrena, edinstvena po svoji pomorski in kapitanski tradiciji, je postala sinonim za pomorsko znanje in svetovno znane pomorščake.
Med sprehodom po reškem zalivu boste naleteli na številne spomenike, ki pripovedujejo starodavne pomorske zgodbe. Kot tunere, starodavni sistemi za lov na tune, ki burijo domišljijo mimoidočih – lestve, ki se vzpenjajo po zraku pod kotom 45 stopinj in končajo v prostoru nad morjem.
Nadaljujte sprehod po »Putovima Frankopana«, kulturno-turistični poti, ki razkriva najrazličnejše zgodbe o življenju in bogastvu mogočne rodbine Frankopanov ter vključuje 17 gradov in tri sakralne lokacije v županiji. Zgodovina knezov Krških Frankopanov je trajala več kot pet stoletij, v katerih so bili nosilci političnega, družbenega in kulturnega razvoja na območju današnjega Kvarnerja. Njihova zapuščina je vidna v utrdbah, gradovih in dvorcih, ki prikličejo duh preteklosti, spletk, konfliktov in kulture.
Frankopani so s svojo vizijo stkali mrežo med Bakrom, kjer so varovali pristanišče, Kraljevico, ki so jo povzdignili v središče ladjedelništva, in Grobnikom, kjer so nadzorovali pristop po kopnem. Vsako od teh mest je postalo dragocen kamenček v mozaiku njihove moči, nema priča trgovske mreže in dediščine, ki so jo oblikovali skozi stoletja. V prepletu starih trgovskih poti in strmih sotesk so Frankopani kopno in morje združili v eno: vsaka utrdba je bila kot otok, vsak zaliv kot palača. Kvarner in Frankopani so zgodbo o zgodovini, moči in skrivnostni lepoti tega prostora, ki ga je nosil čas, oblikovali v legendo ...
Če se boste odpravili v svojevrsten muzej »Kuća kostrenskih pomoraca«, boste izvedeli, zakaj obstaja rek »Pluti je treba«. Pluti pomeni živeti, saj je plovba na tem območjih resnično način življenja. Ta interpretacijski center vam bo prek originalnih predmetov in interaktivne multimedijske predstavitve ponudil vpogled v nepredvidljivost morja in lokalne teme o izzivih življenja pomorščakov nekoč in danes.
Življenje in duh pomorščakov, njihova odprtost, iznajdljivost in vzdržljivost se odražajo v tem, kako sprejemajo neznano, tako kot so tudi ladje od nekdaj prihajale z novimi obrazi, idejami in izzivi. Morje jim je dalo pogum za raziskovanje, a tudi modrost za vrnitev domov.
Za tiste, ki so se odločili svojo srečo poiskati drugje po svetu, je bilo pomembno odprtje Hotela emigrantov leta 1908, ki je še danes v Industrijski ulici (kot nekakšen spomenik industrijski dediščini Reke), danes znani kot Ulica Milutina Barača. Na začetku ulice boste naleteli na »sprehajajoči se« svetilnik, ki je skozi zgodovino zamenjal že tri lokacije.
Naprej po ulici boste prispeli do hotela, ki je dnevno sprejel tudi do dva tisoč izseljencev; med eno od plovb redne izseljenske linije med Reko in New Yorkom je ladja Carpathia prejela signal SOS s Titanika.
Posadka se je takoj odzvala in ob prihodu na kraj tragedije rešila 706 preživelih, ki so jih nato prepeljali v New York. Med njimi je bil tudi reški pomorščak, ki je s te pogumne reševalne misije prinesel rešilni pas. Danes lahko ta dragoceni artefakt vidite v Pomorskem in zgodovinskem muzeju na Reki, in sicer kot trajen opomin na zgodovinsko povezanost mesta z eno največjih pomorskih tragedij.
Guvernerjeva palača, v kateri je muzej, leži na pobočju s pogledom na morje in je bila v preteklosti svojevrsten svetilnik politične moči in vpliva.
Palača je bila ne le rezidenca mogotcev, temveč tudi simbol moči Reke kot pomembne pomorske sile, ki danes ohranja spomin na čase, ko so v mestnem pristanišču pristajale ladje, polne blaga z vsega sveta.
Zgodbe o reški industrijski in pomorski dediščini nimajo samo okusa po soli, najstarejša med njimi je najslajša, kar boste izvedeli v veličastni Palači sladkorja.
Pravijo, da najslajše vedno pride na koncu, ko pa govorimo o industrijski zgodovini, je bil sladkor na začetku – rafinerija sladkorja je bila prvi in najstarejši industrijski obrat v mestu.
Nekdaj upravna stavba, vojašnica, tobačna tovarna in tovarna motorjev je danes čudovit muzej, ki za Reko predstavlja točko, ki združuje celotno zgodovino mesta. Spominja nas na številne države, ki jim je Reka pripadala v 20. stoletju, na delovanje papirnice, rafinerije nafte, tovarne čokolade in luščilnice riža, na Reko kot izseljensko pristanišče, na dogodke druge svetovne vojne, na gledališko in glasbeno življenje mesta, izobraževanje, avtomobilizem in vsakdanje življenje.
In seveda na izum torpeda. Leta 1866 so na Reki izumili prvi torpedo, in sicer po zamisli Giovannija Luppisa o čolnih – obalnih stražarjih, ki jo je izpopolnil in razvil angleški industrialec in investitor Robert Whitehead.
Ta revolucionarni izum je Reki prinesel svetovni sloves in jo naredil prepoznavno kot mesto velikih tehnoloških dosežkov v pomorstvu, vojaški industriji ter tudi v svetovnem gospodarstvu.
INDUSTRIJA KULTURE
Mesto, nekoč znano po svojih tovarnah, ladjedelnicah in industrijski moči, danes doživlja pomembno tranzicijo in se iz mesta z bogato industrijsko dediščino spreminja v kulturno središče, ki slavi svojo preteklost, a pogumno zre v prihodnost.
Potem ko je bila leta 2020 proglašena za kulturno prestolnico, Reka postaja mesto, v katerem ustvarjalnost in umetnost zavzemata svoje mesto na prizorišču, kjer so nekoč stali dimniki in tovarniški obrati.
Eden najvidnejših simbolov te spremembe je prenova četrti Rikard Benčić, nekdanje industrijske cone, ki se spreminja v sodoben kulturni kompleks.
Začetki tega kompleksa, ki je v središču mesta, segajo v 18. stoletje, ko je bila na tem delu rečnega brega zgrajena največja cesarska rafinerija sladkorja.
Danes je pod priljubljenim imenom Art kvart prevzela popolnoma novo vlogo – vlogo mestne dnevne sobe. Zdaj je tu dom ustanov, kot so že omenjeni Mestni muzej v palači sladkorja, Muzej moderne in sodobne umetnosti, Mestna knjižnica in Hiša otrok – krajev, ki privabljajo nove generacije umetnikov, ustvarjalcev in obiskovalcev.
Novo podobo in novo namembnost je dobila hala Exportdrvo, nekdaj najsodobnejše skladišče lesenih izdelkov, ki so šli skozi reško pristanišče. Ko je bila hala leta 1961 zgrajena, je le malokdo pričakoval, da bo šestdeset let pozneje postala eden ključnih kulturnih prostorov na Reki. Namesto lesenih konstrukcij so tu zdaj arhitekti in umetniki, igralci in plesalci, občinstvo pa z navdušenjem prihaja na različne ustvarjalne dogodke. Exportdrvo, kot simbol spremembe in prenove, tudi po letu 2020 ostaja središče reške kulturne in zabavne scene.
Nove vsebine so ne le simbol revitalizacije prostora, temveč tudi sprememb v identiteti mesta. Ta prehod poudarja sposobnost Reke, da se prilagaja, preoblikuje in nenehno na novo odkriva, ob tem pa ohranja svojo preteklost in gradi prihodnost.
Svojo prihodnost pa bo kmalu doživela tudi znamenita ladja Galeb, na kateri ravnokar poteka preureditev v muzej-hotel. Ladja je bila prvotno zgrajena za prevoz tropskega sadja, nato pa je »preživela« torpediranje, potop in bivanje na globini 22 metrov polna tri leta ter postala svetovno znana plavajoča rezidenca Josipa Broza Tita in gibanja neuvrščenih.
Galebova paluba je gostila največje politične voditelje 20. stoletja in številne umetnike, zdaj pa postaja privlačen muzej, ki vključuje rekonstrukcijo originalnega pohištva ter številne originalne fotografije in predmete svetovne družbene in politične zgodovine.
Med novejšimi primeri kulturnega preporoda sta dva zasebna, majhna, a zato nič manj pomembna muzeja – Muzej farmacije in neverjetni Peek&Poke, zdaj že kultni Muzej starih računalnikov, kraj, v katerem lahko pokukamo v preteklost priljubljene tehnologije.
. Ta muzej je edinstven prostor inovativnih programov – obiskovalci ga obožujejo, prav tako pa tudi ugledne svetovne ustanove, ki ga pogosto omenjajo in nagrajujejo. Peek&Poke vas bo z gozdom svojih eksponatov spomnil na hitrost, s katero je tehnološka prihodnost postala naša preteklost, in na to, kako skoraj neopazno prehajamo iz ene digitalne dobe v drugo in za seboj puščamo inovacije, ki so bile še do pred kratkim vizija jutrišnjega dne. Neverjetno zabavno in poučno!
Reka je že od nekdaj mesto, ki ustvarja most med preteklimi in prihodnjimi generacijami, načini, običaji. V tem nenehnem ciklu sprememb postane mesto primer, kako je mogoče z umetnostjo, inovativnostjo in ustvarjalnostjo oživiti industrijsko dediščino, zaradi česar postane središče sodobne kulturne industrije, ki oblikuje nova obzorja.
Neusahljivo, kot jo opisuje mestni grb, so jo oblikovali številni tokovi in valovi sprememb – kot pravo reko. Ni naključje, da eden najbolj znanih sloganov mesta pravi: »Ljubim mesto, ki teče.«
SVETOVLJANSKI ZVOK MESTA
Težko je reči, iz katerih virov Reka črpa svoje zvočne sokove.
Nekateri pravijo, da zaradi pomorščakov, ki so s svetovnih potovanj prinašali najnovejše plošče. Drugi pravijo, da so nove pesmi prihajale iz Trsta in z italijanskih radijskih postaj. Tretji menijo, da so Rečani muzikalni, ker imajo že tretje stoletje zapored dobro glasbeno šolo in opero.
Vsi imajo do neke mere prav.
Preden sta plovba in pomorski promet postala avtomatizirano pošiljanje zabojnikov po vsem svetu, so naši pomorščaki in naše pristanišče služili kot internet pred internetom – k nam so namreč vsi trendi prišli prvi.
Meja »mehke železne zavese« iz bližnjega Trsta je z vseh strani prepuščala modo, zvok, življenjski slog. Zato ne čudi, da sta bili Reka in njena prelepa soseda – Opatija s svojo riviero – vedno svobodomiselni. Zahodni trendi so tu trčili ob nenavadno mešanico bogatega industrijskega delavskega mesta in sosednje oaze visokega turizma – Opatije ter z dodatkom lokalne folklore ustvarjali pisano mešanico glasbene in popularne kulture.
Če bi se v poznih sedemdesetih in zgodnjih osemdesetih nepoučeni znašli v tem delu sveta, bi pomislili, da ste pomotoma pristali v kakšni še neodkriti angleški južni koloniji, kjer punk in novi val rasteta kot divje, vendar užitne rastline – v nesmiselno prevelikih količinah!
Enako je bilo tudi z drugimi glasbenimi in modnimi vplivi, kajti včasih je bila tudi glasba samo mimobežna modna muha ...
Čeprav je bogata z vsemi možnimi glasbenimi oblikami, od turbo folka do opere, je Reka že od nekdaj znana po svojem glasbenem undergroundu, trdem zvoku punka, heavy metala, hip hopa in tehna. Pravzaprav se zdi, kot da je delavsko mesto sledilo besedilu znanega jugoslovanskega novovalovca Vlade Divljana: »Ona dela v rudniku, njeno življenje ni lahko, zato ne ljubi in ne mara glasbe, rada ima močan ritem!«
Močni ritmi, ekscentričnost in provokativnost – vse to je Evropa lahko videla v nastopu utemeljiteljev reške scene, skupine Let3, na Eurosongu leta 2023.
Na Reki zato poiščite klube, bare z živo glasbo, kultne kraje, kot je nesmrtni rock klub Palach (ki neprekinjeno deluje od leta 1968) ali spomenik klubu Husar – ena prvih diskotek v Evropi, odprta davnega leta 1957.
Tako kot je ta pradiskoteka svoje zatočišče našla ob stari prostozidarski loži in kot se jazz koncerti redno odvijajo v baptistični cerkvi, tako so tam tudi tehno klub, imenovan Crkva, partyji elektronske glasbe v opuščenih vojaških predorih, retro rock koncerti na ladji-hotelu, občasno pa tudi v ribarnici!
Vsi ti majhni premiki kažejo samo eno – glasba resnično raste na vsakem koraku. Morate doživeti Fete de la music na vrtu Guvernerjeve palače z mladimi glasbeniki iz glasbene šole, poletne večere na kastavski Crekvini, jazzovske improvizacije na plažah ali tradicionalni zaključek reškega karnevala – evforično in neznosno glasno zvonjenje Halubajskih zvončarjev. To je prazgodovinski heavy metal!
Seveda pa ni treba mistificirati vseh obrobnih in underground pojavov, saj je – tako kot povsod – vedno največ tistega srednjega glasbenega toka. Zdaj, ko nastaja tole besedilo, je med mladimi zagotovo največ zvokov trapa in raznih zvrsti postjugoslovanskega pop-folka, ob katerem starši in rokerji s pedigrejem zavijajo z očmi. A nič zato, najstniki so na svetu zato, da ob pamet spravljajo svoje starše, Reka pa zato, da imata glasba in vsak ljubitelj glasbe mesto, v katerem se na svoj način počutita kot doma!
Zdaj pa pozabite na vse, kar ste prebrali, saj najmodrejši o glasbi sploh ne razmišljajo – preprosto jo le poslušajo, igrajo in nanjo plešejo! Tako kot vam ni treba preveč razmišljati o tem, da je Reka glasbeno mesto – to se preprosto razume samo po sebi.
PO POTEH REŠKE ARHITEKTURE
(ambient in arhitektura)
Na Reki nasprotja živijo v sožitju.
Na sprehodu po mestu boste presenečeni nad tem, kako se preteklost in sodobnost, monumentalnost in intimnost, industrija in narava skladno ali malce manj skladno prepletajo in ustvarjajo edinstven ambient, zaradi katerega je mesto živo in nepredvidljivo. V vsakem kotičku, na vsakem trgu in ulici Reka pripoveduje zgodbo, ki vabi k raziskovanju in pušča vtis, da vas za vsakim ovinkom čaka novo odkritje. Reka je mesto mikrolokacij.
Reška arhitektura, kot samo mesto, v sebi nosi zgodbe o preteklih časih in tudi o nenehnih spremembah in prilagoditvah. Skozi stoletja so se na Reki prepletali različni stili, vsak od njih pa je na mestnih ulicah pustil svoj pečat. Reka je s svojimi stoletnimi zgradbami, palačami in industrijskimi kompleksi pisala kroniko zgodovine, ki priča o njeni pomorski, trgovski in industrijski dediščini.
Svojo pustolovščino lahko začnete s sprehodom ob Mrtvem kanalu, stari strugi Rječine, ki še vedno služi kot pristanišče za čolne.
Ustavite se pred hotelom Continental, ki slovi kot najbolj znano reško zbirališče predvsem mladih – legendarni Kont..
Posebna lokacija, kjer je most-trg premoščal nekdanjo državno mejo (med Italijo in Kraljevino Jugoslavijo med obema svetovnima vojnama) in ustvaril prostor uličnega življenja za vsakogar – prostor, kjer se ustvarja živa identiteta mesta.
Nadaljujte proti edinstvenemu mestnemu kanjonu v samem središču – Vodovodni ali Ružićevi ulici, kjer so Rečani nekoč imeli svoje obrti ali delali v tovarnah. Pročelja številnih stavb zdaj krasijo murali z različnimi temami – od preteklosti in vse do abstraktnih upodobitev. Dekle, ki poskuša jadrnico odpihniti v daljavo, ladja v steklenici, fasada s posvetili reškim bendom in mnogi drugi.
Murali poživljajo javni prostor in vnašajo barvitost na mestne ulice ter ustvarjajo dialog med arhitekturo in sodobno umetnostjo. Obe ulici vas vodita proti še enemu pomembnemu industrijskemu predelu Reke, katerega najvidnejši simbol je zagotovo Hartera, nekdanja tovarna papirja. V 19. in 20. stoletju je bila Hartera močno gonilo industrijskega razvoja mesta – kraj, v katerem so delale, ustvarjale, se družile in odraščale številne generacije. Pogled se vam bo ustavil na stavbi nekdanje tovarniške električne centrale ali Energane – nekoč najsodobnejšega obrata s parnimi turbinami in 85 metrov visokim dimnikom, danes Inkubatorja za kreativne tehnologije in IT-industrijo z imenom Sinergana.
Ko zapustimo tovarniški kompleks, nas pot popelje še globlje v kanjon, ob bregove Rječine. Kmalu se pred nami odpre oaza miru, kjer se dvigajo slikovite ruševine dveh monumentalnih velikanov, to sta mlin Žakalj in Matešićev mlin. Oba mlina sta bila zgrajena v 19. stoletju, večkrat poškodovana zaradi poplav in požarov, a obnovljena, nato pa dokončno prepuščena naravi. Na mestu, kjer je nekoč prevladovala industrija, si narava zdaj vrača svoj prostor in ovija stene z neustavljivo živim rastlinjem ter pri tem ustvarja pravo čarobnost.
Če se malce oddaljimo od Reke proti Bakru, nas bodo pričakali Bakarski prezidi, spomeniki človekovemu trudu in spretnosti. Ročno grajeni kamniti suhozidi so ustvarjeni za namen terasastih vinogradov na strmih obronkih. Na številnih prezidih je nekoč uspevala znamenita trta, iz katere so pridelovali vsem znano penino. Danes se zapuščeni prezidi spet obnavljajo kot simbol vztrajnosti in spretnosti generacij, ki so z lastnimi rokami oblikovale čudovito pokrajino.
V katero koli smer se boste odpravili, povsod boste naleteli na lepoto pokrajine.
Ne glede na to, ali se sprehajate po ozkih kamnitih ulicah Kastva ali Bakra ali se peljete mimo monumentalnega obzidja Trsatskega gradu ali odkrivate čare, ki jih skrivata trda industrijska Kraljevica in zeleni Grobnik, boste v vsakem kotičku našli posebno zgodbo. Na vsakem koraku boste občutili, kako se zgodovina prepleta z današnjim časom – od starih gradov, cerkva in utrdb do sodobnih umetniških posegov in prenovljenih industrijskih con. Vsaka pot vodi do novih odkritij.
Pomembno je le, da se podate nanjo.
ŽIVLJENJSKI RITEM
Najboljše, kar lahko naredi turist na Reki, je, da živi življenje lokalnih prebivalcev, ga občuti in ovrednoti na svoj pristni način. Bodite gostje, ne bodite tujci!
In kako živijo Rečani?
Za začetek pojdite »Đir po Korzu«, torej vsaj en krog do konca ulice in nazaj. Da vidite, kdo vse je tam, da koga srečate, vdihnete duh mesta. Brezciljno sprehajanje po glavni mestni promenadi je temeljni steber sredozemskega načina življenja. Korzo je za razmeroma majhno mesto zelo dolga promenada in poleg svojih skoraj 700 metrov ponuja veliko vsebin, kavarn, trgovskih, stanovanjskih, poslovnih in drugih pomembnih javnih zgradb. Za razliko od večine jadranskih mestnih središč tu še vedno 365 dni v letu obstaja živahno lokalno življenje.
Od dijakov do upokojencev, od poslovnežev do študentov in vse do uličnih glasbenikov – vsak pride sem po nekaj zase. Korzo je še vedno središče javnega in poslovnega življenja, je downtown in city. Če ostanete na Reki le nekaj ur, jih preživite na Korzu, saj so tukaj življenje in ljudje – dovolj za prvo hitro srečanje z mestom in prvi vtis, hitri zmenek z Reko.
Če se vam ne mudi, pojdite naprej, v pristanišče, in se sprehodite do konca Velikega pomola, Molo longa.
Celotno mesto leži na precej strmem, podolgovatem in ozkem pobočju ob morski obali kot kakšna deset kilometrov dolga glista iz betona. Zato pogled s skoraj dva kilometra dolgega valobrana, ki varuje pristanišče, kot na dlani prikaže celotno arhitekturo širšega mestnega jedra.
Nič ni skrito – tu sta vsaka čudovita zgradba in tudi vsak gradbeni spodrsljaj, vse skupaj pa ustvarja malo šolo arhitekture 18., 19. in 20. stoletja z jasno dinamiko širitve in razvoja mesta. Palače, silosi, pošastni stanovanjski nebotičniki, velikanski žerjavi, ekscentrični bogoslužni prostori in majhne sredozemske hiše – vse v edinstveno lepem neskladju!
Med vašim pogledom in mestom pa je celotno pristanišče – nikamor ne moremo skriti teh grobih delovnih prostorov, vse je v eni in edinstveni intenzivni, klavstrofobični vizuri, ki je nekaterim všeč, drugim ne, a nihče do nje ni ravnodušen.
Dovolj je sprehajanja in pristanišča, zdaj ste zagotovo že lačni, gremo nazaj. Če imate srečo, po rivi pravkar pelje nori tovorni vlak, ki ustvarja prometni kolaps in vozi nekaj sto kontejnerjev z ene strani pristanišča na drugo.
Čas je za malico – hitri, poceni kuhani obroki med odmorom v službi so značilni za Rečane, ki so modri in racionalni (pa tudi malce skopi) ter imajo raje vsakodnevne malice kot redkejše, a bolj razkošne restavracijske pojedine. Prilagodite se tudi vi – priporočamo nekaj lokalnega, ribjega! Da bi razumeli, zakaj, si oglejte senzacionalno mestno ribarnico v bližini – »Katedralo ribe«, kot jo je poimenoval Michael Palin, slavni zvezdnik Monty Pythona in svetovni popotnik. Če niste ljubitelj rib, je na voljo tudi vrsta jedi, ki odsevajo mešanico sredozemske, srednjeevropske, balkanske in svetovne fuzije.
Pogosto, hitro, poceni, sveže – to je zlato pravilo za malico!
Če je poletno popoldne, je čas, da »se vržete v morje«. Naše plaže so blizu, večinoma so majhne, prodnate, skalnate (imenovane grotte), obstaja tudi nekaj betonskih platojev. Plaže pripadajo določenim četrtim, za nekatere se še vedno ve, kdo se tam kopa, v katerem letnem času in ob katerem delu dneva. Tudi bari na plaži skrbijo, da zadržijo redne domače goste, cene so šokantno normalne, raznih vsebin, kot so koncerti in drugi kulturni dogodki, pa pogosto niti ne promovirajo preveč (si lahko predstavljate!), da ne porušijo krhkega ravnovesja med domačini in turisti.
Čim prej pridite na Reko, dokler te redke (ne)turistične prakse še obstajajo!
Tudi zima ima svoje prednosti.
Predpraznični adventni dnevi, praznično dogajanje v Art kvartu, vrhunci operne in baletne sezone v gledališču – zaradi vsega tega se Reka razlikuje od drugih obalnih mest, ki pozimi pogosto zaspijo.
Vrhunec tega obdobja in njegov praznični zaključek je zagotovo tradicionalni reški karneval.
Pogansko izročilo, spretno vmešano v katoliški koledar, je simbol našega mesta. To so dnevi, ko se v mestu vse tiste pristne tradicionalne maske iz predmestja, na katere smo zelo ponosni, srečajo s sodobnimi mestnimi pustnimi interpretacijami.
To prijateljsko druženje proizvaja zvrhano mero dobre volje, ki doseže vrhunec v veliki pustni povorki, ko se sto tisoč duš poslavlja od zime in slavi prihod nove pomladi z ogromno hrupa in kakofonije, ki je težko primerljiva s čim drugim. Ne bomo se veliko zmotili, če rečemo, da gre za naključno pomešano in preveč ojačano kombinacijo etno glasbe, rave partyja in opere s čudno glasnimi vozili kot iz scenografije Mad Maxa.
Neprecenljivo!
Ko se naveličamo mesta, radi pobegnemo iz njega in uživamo v bogastvu naše okolice.
Tu je Kastav z umirjenim ambientom klasičnega »mesteca na hribu« in najbolj znanim tradicionalnim sejmom naše regije – praznikom mladega vina Bela nedeja. Podoben ambient ima Grobnik, kjer ponosni prebivalci ohranjajo tradicijo, njihova hrana pa odseva revno zgodovino vaškega življenja – sir in lokalno specialiteto, polento kompirico.
Vzhodna obala nas popelje v domovino pomorščakov in ladij – dolgi kontemplativni sprehodi ob morju v Kostreni, ponosnem Bakru in po gradovih Kraljevice ter Reke ponujajo edinstveno kombinacijo naravne lege, starih mestnih jeder in monumentalnih krajev dela, pristanišč in ladjedelnice – tako značilne za te naše obale.
Ko pobegnemo iz mesta, radi pobegnemo še dlje – »skočiti na kavo v Trst« je ena najljubših zabav izjemno prijetnega preživljanja prostega časa. Za to lahko izkoristimo tudi čudovito sosednjo Opatijo, za katero bodo najbolj ponosni Rečani rekli: »Najboljše v Opatiji je pogled na drugo stran zaliva – pogled na Reko.«
Zato se raje vrnimo v mesto, po znameniti razgled, ki bo dopolnil vtis.
Mesto vzponov, vzpetin in stopnic vabi v višave – k umirjenosti in očiščenju na najbolj znan mestni vzpon – Trsatske stopnice. 539 stopnic (nekateri pravijo 561, obstaja pa legenda, da jih je nemogoče prešteti) do priljubljene mestne cerkve, svetišča Marije Trsatske, frančiškanskega samostana in najlepšega razgleda na mesto in naš Zaliv, ki si zasluži veliko začetnico.
S starega gradu gledate mesto – mesto, po katerem ste se ves dan potepali in uživali. Pomahajte mu z višav in si zaželite skorajšnjega ponovnega snidenja!
No, zdaj ste pa tudi vi že skoraj pravi Rečani.
